Bor
Acer
Brin 2
Brin
Larix

Intervju: Aleš Zavodnik

Z MISLIMI VEDNO PRI BONSAJIH 

Aleš Zavodnik, inštruktor in blagajnik Slovenskega bonsaj kluba z največ mednarodnimi priznanji, se je pred kratkim z Gorenjske, izpod Karavank, preselil na Dolenjsko. Med zaobljenimi griči in zidanicami sta si Katarino poiskala nov dom. Čaka ju še veliko dela, da bo stara domačija dobila podobo, kot sta si jo zamislila. Sodita namreč med ljudi z zahtevnim okusom; svoja mnenja običajno izrazita naglas in brez ovinkarjenja. Toda ena prvih in pomembnejših nalog je že opravljena: celotna bonsajska zbirka, in ta ni majhna, je že preseljena v nov dom. V turobnem dnevu, ki je prej spominjal na pozno jesen, kot na pomladno prebujanje, je izstopal predvsem japonski javor - njegovi temno rdeči spomladanski listi so v megli kar žareli.

Kako je potekala selitev?
Vsake dva tedna z avtom na Gorenjsko, naložiš avto in pripelješ na Dolenjsko … Etapno. Sicer pa se mi zdi, da imam tu celo boljše pogoje kot prej, ker je več vlage.

Na Gorenjskem si jamadorije kopal praktično na dvorišču. Veliko jih je tudi v tvoji zbirki. Kako to, da si se kljub temu odločil za nakup japonskega javorja? Pravijo, da pravi bonsajist nikoli ne kupi dokončanega drevesa …

Odločil sem se pač, da bom en dokončan bonsaj kupil in ko sem zagledal ta javor, sem vedel, da je to to. Glavni razlog za nakup pa je želja, da bi v zbirki imel tudi vrste, ki jih pri nas v naravi ni. Kupil sem ga za svojo dušo, hvaliti z njim na razstavah se mi ne zdi pošteno, ker ga nisem naredil sam. Je pa dober zato, da ga vsako jutro občudujem skozi okno …

S Katarino nista le življenjska sopotnika, skupaj ustvarjata tudi drevesa. Kakšen je vajin bonsajistični odnos?
Katarina je navdušenje za bonsaje dobila v kompletu z mano. Zelo rada dela z drevesi. Krasi jo potrpežljivost za dolgotrajna opravila, pri katerih jaz izgubljam živce. Dopolnjujeva se.

Osvojila je že dve mednarodni nagradi, si kaj ljubosumen?
Ne. Menim, da je njena lanska nagrada za prvo mesto na tekmovanju deklet v Gorici v Italiji sploh največja nagrada v zgodovini našega kluba. Razlika je namreč ali na tekmovanju delaš na svojem drevesu, ki si ga že doma naštudiral, ali pa drevo vidiš prvič šele na začetku obdelave.

Sicer pa so nagrade, ki sva jih že osvojila, potrditev, da imava dobra drevesa in da dobro delava.

Kakšna je tvoja bonsajska zgodba? Kako si nabiral znanje?
Največ sem se naučil od mojstra Boninija, seveda pa sem v svoje izobraževanje veliko vložil tudi sam z obiskovanjem razstav in drugih pomembnih bonsajističnih dogodkov po Evropi. Tam sem se učil z opazovanjem. Vidiš, kako delajo drugi, potem skušaš to znanje, te tehnike uporabiti še sam, zraven pa dodaš še kaj svojega.

Na delu si videl že kar nekaj mednarodno priznanih mojstrov. Imaš svojega idola?

Zdi se mi, da jih še premalo poznam. Razlika med npr. Pallom in Boninijem je velika: Pall te na delavnici prepušča samemu sebi, Bonini ti je vseskozi v veliko pomoč; pravzaprav hoče drevo oblikovat on.

Drevo, za katero sam poznam rešitve, ni primerno za delavnice. Na delavnico peljem drevo, s katerim ne vem kaj napraviti, ki se mi zdi slabo, in upaš, da bo mojster iz njega kaj naredil. Ampak izkaže se, da tudi Bonini ali pa Pall ne znata in ne zmoreta vsega … Če je material slab, je pač slab.

Bil si med prvimi, ki je na delavnicah z Boninijem začel izražati svoja mnenja in poglede (znan je vajin „prepir“ na Vrhniki), se ti zdi, da si že na nivoju, ko se lahko pomoči mojstrov že odrekaš?

Pri nekaterih drevesih ja. V splošnem pa delno. Bonini je vseeno mojster, ima več znanja, več kilometrine in enostavno ve, kaj je treba z drevesom napravit. Njegova težava je v tem, da se je šolal na Japonskem in hoče na delavnicah uveljavljat sistem, ki se ga je tam naučil. Drevo torej obdelat do konca. Kar pa za drevo ni vedno dobro. Če namreč ne poznaš drevesa, če ne veš koliko let je že v posodi, kdaj je bil presajen, kako močno je, potem ga lahko z nepremišljeno obdelavo tudi uničiš. Meni je Bonini uničil že dva vrhunska bora …

Kaj je zate največja težava pri oblikovanju drevesa? Kako se lotiš drevesa?
Dreves ne oblikujem od začetka do konca v enem zamahu. Drevesa delam tudi več let. Prvo sezono razporejam najdebelejše veje, naslednjo tanjše in tako naprej. Če hočeš napravit vse v enem dnevu to ni več užitek, saj je preveč dela; glavna težava pa je v tem, ker je na drevesu hkrati debela in tanka žica, kar pomeni, da je treba drevo prej razžičiti kot sicer. Tanka žica se namreč v skorjo zaje veliko hitreje kot debela, ki pa med tem še ni opravila svojega dela.

Poseben problem predstavlja oblikovanje vrha. Težava je v tem, ker hočeš veliko drevo znižat. Kjer bi moral biti vrh je običajno deblo še kar debelo. Meni so všeč drevesa, ki se naravno ožijo proti vrhu, pa čeprav ne ustrezajo predpisanim bonsajskim merilom. Zame imajo bistveno višjo ceno drevesa z naravnim vrhom, kot drevesa, ki imajo vrh ustvarjen iz stranske veje. Naravno drevo je običajno veliko teže ustvarit, tudi primeren material je težko najti.

Kakšna je po tvoje bonsajska scena v Sloveniji? Kako se razvija?
Lepo napredujemo. Kopljemo dobre jamadorije, imamo vedno boljša drevesa, tudi v primerjavi z drugimi, recimo Avstrijci, ne zaostajamo veliko. Želim si le več druženja. Problem je čas, ko pa se dobimo, tudi znanje včasih ljubosumno skrivamo. Predvsem nahajališča jamadorijev. Ampak to je razumljivo, ker moraš za iskanje dobrih dreves veliko prehoditi in ko nahajališče najdeš, seveda ne greš razglašat na veliki zvon, kje to je. V naravi enostavno ni dovolj vrhunskih dreves, da bi jih lahko reklamiral še za druge.

Si tudi inštruktor. Se ti zdi sistem rangiranja v klubu dober?
Rangiranje podpiram, sistem pa se mi ne zdi dodelan. Prvi inštruktorji so do naslova prišli na dokaj lahek način, pogrešam tudi več nivojev, imamo samo enega. Zdaj sicer uvajamo spremembe, toda doslej je bilo tako, da ti potem, ko si enkrat postal inštruktor, tega naslova ni bilo potrebno potrjevati. Inštruktorji morajo sodelovati na čim več dogodkih, morajo biti aktivni, zdaj pa okrog hodimo večinoma eni in isti …

Okrog novega doma imata s Katarino veliko prostora, kako vidiš svojo bonsajsko prihodnost?
Poskušal bom ostati pri številki okrog 50 dreves, od tega 10 do 15 vrhunskih. Zame je bonsajizem predvsem hobi. Bonsaji pa so vedno v mojih mislih.

TOMAŽ KOVŠCA